ojster.com

Včeraj sem si ogledal musical Rebecca na Dunaju. Enkratno! Bi kar rekel, da mi je najbolj všeč od vseh, ki sem jih do zdaj gledal!

Glasbeno mi je do sedaj bil najbolj všeč Les Miserable, kar se scene tiče pa Phantom of the Opera. Rebecca pa resnično dobro pokriva obe področji. Musical je bil v nemškem jeziku tako uspešen, da so ga sedaj prevedli celo v Angleščino. Ampak mi prevod, ki sem ga zasledil na YouTube, ni preveč všeč. Sem se že navadil na nemško različico.

Gospo Danvers je igrala Susan Rigvava-Dumas (na posnetku) in lahko rečem, da je idealna za to vlogo! Pia Douwes ima bolj mili glas in v angleški različici ne zveni tako pristno. Glavno moško vlogo je igral Uwe Kröger, ki je sicer tudi na CD-ju, a se mi je edino zanj zdelo, da ne gre za istega igralca. Vsi ostali so svoje vloge odpeli povsem enako, kot so na posnetku, zgolj Uve se je nekoliko razlikoval. Se mi zdi, da je na CDju imel boljši dan

Kdor si rad pogleda kakšen muzikal, mora Rebecco vsekakor videti! Priporočam nemško različico. Sicer pa mislim, da angleška do sedaj še ni bila uprizorjena. Je pa na Dunaju že pisalo na plakatih, da romajo na Broadway.

Danes sem prvi dan prišel domov s triciklom. Sem se prejšnji teden na deževno mračno jutro odločil, da bo varneje s triciklom. Danes mi vožnja skozi mesto ni bila preveč v užitek… Se bo potrebno navaditi na omejitve, ki jih imaš kadar si s trikolesnikom. Sem se pa skoraj prevrnil, tako da je to možno tudi na triciklu

Zjutraj sem na avtu že imel zmrznjeno vetrobransko steklo. Skrajni čas, da grem spet s kolesom v službo Me res zanima kako dolgo bom vzdržal v teh mrzlih jutrih. Dokler ne bo zapadel prvi sneg dejansko ne bi smel imeti kakšnih večjih težav. Bomo videli…

Pa mi je uspelo! S kolegom Milošem, sva to soboto premagala najdaljšo slovensko diagonalo. Prekolesarila sva 365km. Ob 5:00 sva štartala na mejnem prehodu z Madžarsko - Hodoš in ob 23:55 sva bila na Tartinijevem trgu v Piranu.

Vmes sva nekaj kilometrov kolesarila po, za kolesarje prepovedani cesti med Domžalami in Ljubljano, ker preprosto ni bilo možno najti neke pametne povezave. Že ko sva s Sašotom pred enim mesecem peljala približno enako, sva naletela na oviro in sva morala ne vem koliko kilometrov naokoli, da sva uspela priti skozi Ljubljano, tokrat pa sva se z Milošem odločila, da jo mahneva kar po prepovedani cesti. Tablo s prepovedjo je res najbolj enostavno postaviti, kaj pa kakšna alternativna pot? Zame ta prepoved nima veljave, če mi nekdo ne ponudi alternative.

Celja sva se uspešno izognila, a sem pri planiranju napravil napako in sva imela ena 2km makedama čez nek grič. Malo adrenalinske vožnje Makedam sva imela tudi pred Piranom, ker je bil en znak na kolesarski stezi narobe obrnjen… Bi bilo bolje, da bi jo ubrala kar po glavni cesti.

Dejansko na celi razdalji ni bilo niti ene kolesarske steze, ki bi bila vredna, da zapelješ s kolesom iz ceste. Edini uporaben kos je bil med Ljubljano in Vrhniko, kjer je kolesarska speljana ob robu cestišča in ne na pločniku, kjer je običajno tako, da lahko dobiš morsko bolezen. Ali je pa vsakih nekaj metrov vse razkopano…

Ta pot vsekakor ni mišljena, kot izlet. Niti ni primerna za to, ker obstajajo veliko lepše ceste in kraji. V to sem se podal zgolj zato, ker pač gre za najdaljšo diagonalo. Kolesariti po stranskih cestah na takšni razdalji, pa bi pomenilo ogromno višincev in ne vem, če bi zmogel vse to v enem kosu. Mogoče kdaj v prihodnje To je bil zadnji takšen podvig za letos. Dnevi so vse krajši in jutra, ter večeri hladnejši.

Po prihodu v Piran, sem si privoščil cheeseburger, nakar sva se odpravila poiskat primeren kotiček za prespat. Za cerkvico ob obali sva našla dve klopci in tako je vsak imel svoje ležišče Iz kolesa sem snel podlogo za sedež, jo položil na klop in se ulegel. Mislim, da ni minilo pet minut in že sem spal.

Kolesarjenje mi ni delalo težav, mišice me niso mučile, sem pa čutil bolečine v kitah pod koleni. Kar nekaj časa namreč nisem kolesaril s Fuegotom, kjer imam gonilno os najdlje vstran od sedeža in s tem med poganjanem noge najbolj iztegujem. Mislim, da je ravno to bil vzrok, da so me kite bolele, ker se mi to do sedaj ni še nikoli zgodilo. Imam tako nekoliko preveliko razdaljo nastavljeno. Je pa že v nedeljo bilo vse vredu. Zjutraj, ko sva vstala, sva se odpeljala v Koper in prvih nekaj kilometrov je bilo malo bolečih, potem pa vedno manj. Zvečer, ko sem iz železniške postaje kolesaril proti Bistrici ob Dravi, nisem čutil več ničesar. Sem ga lahko kar precej žgal, pa me ni nič bolelo. Regeneracija se je precej pospešila napram prvi polovici leta.

Kolega Nevijo, ki sem ga spoznam na 300km brevetu, danes zaključuje zadnjo etapo najdaljšega breveta v Evropi. In sicer poteka v Italiji pod imenom 1001 milja. Celotna trasa je opisana na spletni strani Italjanskega audax kluba. Angleščina je sicer bolj boga, ampak se da razumeti. Dolžina znaša cca 1.600km in je vmes tudi nekaj kar težavnih segmentov, s precej višinskimi metri. Skupno znese cca 19.000 višincev. Vsaka čast vsakemu, ki premaga to razdaljo v predpisanem času.

No, jaz sem pa včeraj v Mariboru odkril pekarno, kjer imajo dober jabolčni štrudel in jabolčno pito. Slednja bi lahko bila sicer nekoliko bolj napolnjena z jabolki, a bo kar vredu za moje dnevne malice. Tako se bom lahko vsako jutro ustavil in kupil nekaj za pod zob. Sem namreč vsekan na jabolčne pite in štrudl in vse kar je povezano z jabolki Na poti po Franciji sem praktično vsak dan jedel jabolčno pito. Imajo pa tam res dobro naložene in ponekod je pod jabolki še neke vrste vanilijeva krema oz. puding, da je vse skupaj še bolj osvežilno. Se mi kar sline cedijo

Danes sem zjutraj srečal 44 letnega popotnika iz Madžarske. Po vsej verjetnosti je prespal nekje ob cesti v Dolnji Počehovi. Srečal sem ga navsezgodaj pri avtobusni postaji in vprašal me je za cesto do Maribora. Očitno se je prestrašil avtoceste in ni vedel kam sedaj. Tako sva skupaj peljala do centra mesta, kjer sem mu na karti povedal kako naprej proti Celju in Ljubljani.

Rojen je sicer v Afriki, a že od 15 leta živi na Madžarsekm. Imel pa je arabski pasuš, ki se lista od zadaj naprej. Ko mi ga je pokazal, sem ga najprej želel prav obrniti, pa mi ni uspelo Šele potem sem ugotovil, da se dejansko bere od zadaj naprej. Vsekakor pa mu ni bilo videti 44 let. Jaz bi rekel da mogoče 30 ali maksimalno 35… Potuje pa proti Riminiju, ker ima tam sestro, ki je že več kot 10 let ni videl. Ga je pa kolo v zadnjih dneh kar precej izmučilo. Je rekel, da so ga hribi iz Lenarške smeri povsem izmozgali. Njegov domači kraj na Madžarskem je Erdeszhaz blizu glavnega mesta.

Me je kar prijelo, da bi se z njim odpravil proti Ljubljani

Pa sem spet nazaj na kolesu. Če povem čisto po resnici, se v teh petih dneh brez kolesa, nisem povsem dodobra naspal. Ampak je bil danes pravi užitek zopet iti s kolesom domov. Malo težje bo jutri bolj zgodaj vstati

Sem mislil, da mi bo v teh dneh počitka uspelo spraviti kilograme nazaj na prejšnjo vrednost, a tehtnica noče zlesti čez 68kg. Kdo bi si mislil, da bom kdaj stopil na tehtnico, da bi si želel kak kilogram več? Ja, ne bi bilo slabo, da bi se malo poredil, ker bom naslednjo soboto potreboval vso zalogo, ki jo bom pridobil. Nameravam namreč odpeljati še zadnjo dolgo razdaljo v tem letu: Hodoš - Piran. Približno 350km. To bo hkrati tudi moja največja razdalja, ki jo bom prekolesaril v enem kosu. Drugo leto pa naslednji dve stopnji: 400 in 600km.

Potem pa me čakajo treningi za izboljšanje prenosa kisika v kri. Noge imam sedaj kar lepo natrenirane, manjka mi pa pljučna kapaciteta. Bo treba jeseni in pozimi tekati v hrib, da si izboljšam VO2. Kar se nog tiče, pa moram zgolj vzdrževati to natreniranost, ki jo imam trenutno in delati na dolgotrajnih obremenitvah. Več moči namreč ne potrebujem za dosego svojih ciljev. Ne nameravam namreč delati na hitrosti ali kakšnih ekstremnih vzponih. S povprečjem 5ur na 100km sem povsem zadovoljen.

Ta podaljšan vikend sem preživel brez kolesa. V četrtek sem se domov odpeljal z avtom in sem ga cel vikend uporabljal za vse opravke in prevoze. Sam sebe sem namreč prepričal, da si moram vzeti nekaj dni za počitek. In sem prepričan, da je bilo to edino pametno.

Ampak ta počitek ni zgledal ravno tako, kot bi moral V nedeljo sem se namreč lotil čistke na parceli in sem v celem dnevu podrl kakšnih deset orehov in jih zvlačil skupaj na kup. Samemu sebi se že zdim nor. Sem bil namreč konkretno utrujen že opoldne, pa sem popoldne podrl še par dreves in še do večera vlačil skupaj na kup. No, ob 6 sem si pa rekel, da je dovolj in sem tri debla pustil ležati doli ob cesti.

Sem tako že po kosilu mislil it spat, ker mi res manjka malo spanja. Ponoči namreč ne morem več spati kot od 21 do 5 ure zjutraj in tako ne morem drugače nadoknaditi, kot tako, da bi se popoldne vlegel in malo zaspal. Ampak mi ni dalo mira in tako sem cel dan podiral in vlačil drevje po parceli

Danes je prispel tricikel ICE, ki sem ga v Franciji dal na pošto. Ga bo treba ponovno sestaviti in malo očediti. Na spodnjem delu sem malo barve dol nesel, ker sem ene 3 ali 4 krat nasedel. Malo neprevidnosti in 8 cm do tal je lahko kar hitro premala razdalja. Čeprav sem sprva mislil, da grem danes domov s kolesom, bom šel še z avtom. Verjetno tudi še jutri, tako da bom imel 5 dni prosto, potem pa zopet nazaj na kolo.

Kar nekaj časa nisem nič napisal. Zadnji mesec sem bil namreč odsoten. Privoščil sem si prvo daljše kolesarsko potepanje v življenju. V 28. dneh sem preko Italije in Francije prikolesaril do Atlantskega oceana.

Nekaj osnovnih podatkov o potovanju:

kolo: tricikel ICE Trice QNT
teža kolesa z opremo: cca 20kg
prtljaga skupaj s prikolico: 28-33kg

skupna razdalja: 2.567km
višinski metri: 20.700m
največja razdalja v enem dnevu: 131km
najvišji vzpon v dnevu: 1.768m
najvišja nadmorska višina na poti: 2.744m
najdaljši dan na kolesu: 8h 26min

povprečni dnevni stroški: 15€

število nočitev v kampu: 0
število nočitev v hostlu: 1
kampiranje na prostem: 27

Več lahko preberete na strani udobnoposvetu.si pod rubriko ležeča potepanja.

Sedaj sem zopet na kolesu in za “komjutanje” ne uporabljam avta. Sem pa od te poti tudi malo utrujen in bom videl, kako bo v naslednjih dneh. Za konec meseca planiram še Hodoš - Piran in mogoče bi bilo dobro, da bi si vzel par dni prosto, da se telo malo odpočije. Moral bi iti še na Goričko, da do konca uredim vse potrebno za naše ležeče srečanje v septembru, ampak mislim da pa bom to šel z avtom, da se res preveč ne iztrošim.

Danes sem zmontiral trobljo AirZound III na mojo Kobilico. Sem imel že nekaj takšnih primerov na cesti, ko bi bilo določenim šoferjem potrebno celo trobljo v ušesa sprazniti. In sem se odločil, da ne gre več brez troblje!

Prejšnji teden je ena ženska v črnem Avdiju prehitevala kolono sredi naselja takoj za ovinkom, čez polno črno in z mano na vidiku. Takšnemu prehitevanju v škarje sem priča vsak dan vsaj enkrat. Danes zjutraj sem peljal po cesti, ko pred mano hoče nekdo zaviti na parkirni prostor preko mojega pasu. Ko sem zamahnil z roko, me je človek gledal “kot bik nove vrate”. Na prvem naslednjem takšnem primeru bom spraznil rezervoar troblje.

Moram pa priznati, da je večina šoferjev zelo uvidevnih in ustavijo, če prečkam cesto ali pa vozijo za mano, če ni varno prehiteti. Najdejo se pa izjeme, kot sem jih opisal zgoraj. In to so predvsem tisti, ki se vozijo v mesto iz bolj oddaljenih krajev in mislijo, da morajo svojo relacijo prevoziti v rekordnem času. Namesto da bi šli od doma par minut prej in jim ne bi bilo potrebno noreti po cestah skozi naselja.

No, pa je minil prvi mesec, odkar sem začel hoditi v službo in po opravkih s kolesom. Prvi mesec “komjutanja” s kolesom. Ne vem zakaj nimamo neke pametne besede za ta izraz v Slovenščini…

V tem času sem se prekršil tri krat. Prvič ko sem šel na Franjo v LJ, drugič ko sem šel na 300km Brevet, zopet v Ljubljano in pa tretjič ta vikend, ko smo jo mahnili na Veliko Babo.

Prvi dve kršitvi niti nista sporni, tretja je bila pa res nepotrebna. Sem imel kar slabo vest… Imel sem namreč možnost, da bi se dan prej odpeljal h kolegu v Slovenske Konjice, kjer bi potem skupaj nadaljevali pot, a sem si našel cel kup izgovorov: S Kobilico mi ni tako daleč za peljat, Fuego je na rehabilitaciji, tricikel Ledenko nima montiranega prtljažnika,… pa še deževalo je cel popoldan.

In tako sem šel v soboto ob 5 zjutraj iz Kungote z avtom. Zvečer okoli desete ure sem bil kar srečen, da mi ne bo treba kolesariti do doma. Po celodnevni hoji in adrenalinskem vzponu nisem bil ravno razpoložen za kolo.

Če bi mi dve leti nazaj kdo rekel, da bom nekdaj prekolesaril razdaljo 300km v enem kosu, bi se mu zgolj smejal in ga ne bi jemal resno. Pa mi je le uspelo. Sem že korak bližje moji želji. Bo pa vsaka naslednja stopnja težja in mislim da je 400km tista meja, od koder naprej ni več tako preprosto.

No, sicer sem pa tudi za 300 pred par dnevi pravil, da ne vem, če bom zmogel. Če bi tisti isti dan imel možnost podaljšati na 400, mislim da bi tudi to zmogel. Res je, da sem bil že utrujen, ampak ne tako zelo, da ne bi zmogel še nadalnjih 88km.

Na začetku sem bil kar obupan, ko sem ugotovil, da mi je zadnji amortizer spustil in z mojo tlačilko nisem prišel zraven. Vsi so že odpeljali, jaz sem pa na štartu iskal primerno tlačilko. Markotova žena je na srečo imela doma tlačilko, ki je imela dovolj majhen nastavek, da sem lahko prišel do ventila in napolnil amortizer. Začuda je bilo vse vredu in tako sem jo mahnil za ostalimi. Imel sem cca 15 - 20 minut zamude. Moram priznati, da sem se skoraj že vdal, ker sem mislil, da ne bomo našli rešitve.

Prvih nekaj kilometrov sem se kar gnal, saj sem želel dohiteti zadnje kolesarje. Vendar sem kmalu začel čutiti trzljaje v desni nogi in sem raje nekoliko upočasnil. To vsekakor ni dobro znamenje. Prehiter začetek brez predhodnega segrevanja ima lahko kritične posledice. Tako sem se počasi začel prepričevati, da tako zmorem to tudi sam. Da se moram navaditi, da se bo verjetno še kdaj zgodilo, da bom ostal sam. Sprijaznil sem se s tem in lepo počasi nadaljeval pot.

Po Tuhinjski dolini mi je kar dobro šlo in na koncu sem celo “tekmoval” z neke vrste traktorskim viličarjem… Ne bi znal drugače povedati, ampak nisem še kdaj prej videl takšne kombinacije. Za sabo je vlekel precej dolgo prikolico in ker sem imel večino časa rahel spust, sem ga kar hitro šibal. Dovolj, da me ni uspel prehiteti. Je poskušal ene 3 krat, ampak sem takrat še bolj pritisnil na pedala. Ta pregon je trajal kar nekaj časa. Na koncu me je po prihodu na glavno cesto le uspel prehiteti, saj se je teren nekoliko napel. Pa je bilo za mano spet nekaj kilometrov več.

Na desni sem zagledal kolesarja, ki govori z nekom ob bencinski črpalki. V roki je imel list papirja. Prvi trenutek sem pomislil: “tale bi mogoče lahko bil naš” a sem se hitro postavil na realna tla in nehal sanjati. Ko sem zapeljal mimo, se je za mano nekdo zadrl: “Hej, tam je narobe!” in sem ustavil. “Ni narobe, saj je treba pri drugem semaforju zaviti levo. Tam zadaj je pa prvi semafor. Ali ste vi pri brevetu?” Tako sem dobil partnerja. Nevio ni bil prepričan kam točno peljati in je bil vesel, da je naletel name, ker sem imel GPS. Tako sva, oba vesela, da sva se našla, odpeljala naprej. Nisem bil več sam! Trzanje v nogi je v trenutku prenehalo. Ob vsakem takem dogodku se še kako zavem kako “skupinski” je dejansko kolesarski šport.

Na prvo kontrolno točko v Lopati sva tako prišla kot zadnja kolesarja. Predhodniki so nama še pustili nekaj lubenice, pomaranč in biskvita. Vsaka hrana pride še kako prav! Jaz sem si privoščil tudi prvi sendvič s piščančjim mesom. Pri Slovenskih Konjicah sva zgrešila izvoz za Stično in sva naredila cca 6km več, kot bi bilo potrebno. Nevio se je pohecal: “Trening za 400tko ;)” Glavno da sva bila sedaj na pravi poti proti Poljčanam. Po kakšnih 50km sva se drugič ustavila na črpalki in srečala še dva kolesarja na 300 brevetu. Odločili smo se, da nadaljujemo skupaj. Pojedel sem polovico drugega sendviča s piščančjim mesom. Več nisem mogel. Do sedaj sem pojedel že 3 banane in cel kup energijskih tablic. Spil sem že ogromno tekočine.

Kolesarjenje v četverici je bilo enkratno! Sedaj je tudi Nevio prišel do zavetrja, ki mu ga jaz nisem mogel nuditi. Skupaj smo lepo napredovali in se počakali ob težavah in če je bilo potrebno kje postati za odtočit, popraviti verigo,… Do kosila smo se še dvakrat ustavili za svežo vodo in si na drugi kontrolni točki privoščili špagete. Za nami je bilo 200km. Jaz sem na vsakih 100km resetiral števec in začel šteti iz nič. Tako se mi je zdelo, da vsakokrat začenjam znova. Zopet sem imel na števcu zgolj nekaj kilometrov in ne neke velike trimestne številke… Spil sem pol litra naravne limonade.

Po cca 45 minutah smo jo mahnili naprej. V restavraciji se je nabralo kar nekaj radovednežev, ki so želeli videti kako se bom odpeljal. Starejši gospod se je kar spoznal na kolesarjenje in ga je zanimalo, zakaj so ta kolesa prepovedana na tekmovanjih. Za razliko od mnogih je bil kar dobro podučen in je bil presenečen, ko sem mu povedal da predvsem zaradi manjšega zračnega upora.

67km do naslednje kontrolne točke. To bo minilo kot bi mignil. In res je. Ivančna Gorica je bila hitro na vidiku. V baru, kjer smo prejeli tretjo štampiljko sem spil Za Life, ki še nikoli ni bila tako dobra, kot danes! Od vseh teh sladkarij, izotočnične mešanice in nazadnje zgolj soljene vode, sem imel že čisto razdraženo ustno votlino. Ne vem kako bi lahko nadaljeval tako še dva dni. Vsekakor si moram najti neke druge tablice, pa pijačo, ki se je ne bom tako hitro “preobjedel”.

Od tu naprej smo imeli talne oznake. Sem imel občutek, da vse skupaj teče hitreje. Malo se je že ohladilo in postajalo je prav prijetno. Zadnji del poti je bil sicer precej hribovit, vmes je bil tudi 18% vzpon v Višnji Gori, ampak vse smo zvozili brez težav. Kmalu smo zagledali tablo Ljubljana in jo začeli šibati proti cilju. Ob 10:00 smo pripeli na ciljno točko, kjer nas je pričakala peščica kolesarjev in organizatorji. Sendvič se je res prilegel! Spil sem še 1L tekočine in se po krajšem klepetu odpravil domov.

Vse se je dobro izteklo. Kot rad rečem, “v vsem slabem je običajno nekaj dobrega”. Tako je bilo tudi tokrat. Ta začetna zakasnitev me je združila z zadnjo četverico. Brez tega, bi verjetno bil v eni skupini pred njimi, kjer bi moral dosti bolj trdo delati in bi bil na koncu precej bolj utrujen. Ta ritem, 5 ur za 100km, se mi zdi ravno pravšnji in ga bom poskušal vzdrževati tudi na 400tki.

V bistvu 300km niti ni tako velika razdalja. Na poti nisem imel težav. Nobenih bolečin. Zadnjih 50km sem čutil gumico v hlačah. Si bom moral nabaviti hlače z naramnicami, ki nimajo zaključka, da me prehod ne bo motil. Položaj glave je idealen in vratu sploh nisem čutil, čeprav sem bil v tako ležečem položaju kar 15 ur. Veliko ljudi namreč misli, da je glavo treba držati v prisiljenem položaju, pa sploh ni tako. V levi nogi sem nekaj krat čutil drevenenje a nič težavnega. V mišicah nisem imel težav.

Naslednji dan sem utrujenost čutil predvsem v pljučih. Pri globokem vdihu sem čutil, da je moj prsni koš utrujen. Verjetno je tudi nekaj prispevala izpostavljenost cvetnemu prahu in senu v tej vročini. Med potjo dejansko nisem imel nobenih težav. Če bi zgolj stal na nekem mestu toliko časa, bi verjetno že kihal kot po tekočem traku. Še naslednji dan sem čutil gumico okoli pasu in pa smešen občutek v prstih na obeh nogah. Ni mi sicer jasno kaj bi to lahko bilo, pa tudi opisal bi težko, a je bilo enako na obeh nogah. Tretji dan nisem čutil več ničesar. Že drug dan po brevetu sem šel iz službe domov s kolesom. Čutil sem manjšo utrujenost v nogah in utrujenost pljuč.

Danes sem že popolnoma fit in razen takšne splošne utrujenosti (v petek sem imel tudi naporen delovni dan) ni več posledic breveta. S Kobilico mi je celo uspelo prilesti do sestrine kmetije, po precej “šodrasti” cesti. Težava pri takšnih vzponih je v tem, da zadnje kolo kar naprej zdrsava in pobere veliko energije. Na Kobilici imam namreč povsem gladke gume, tako da je lučka MESP kar naprej gorela - Manual ESP

Naslednji vikend je 400km v severni Italiji, ki delno poteka tudi preko Slovenije in Avstrije, a sem se odločil, da bi to bilo preveč in se ga ne bom udeležil. Sedaj me čaka potovanje čez Italijo in južno Francijo. Konec avgusta pa, če bo vse po sreči, kolesarjenje v enem kosu od Hodoša do Pirana - slovenska diagonala. Mislim, da moram nekaj časa ostati na teh razdaljah in trenirati za naslednje leto, ko bom poskusil še 400 in mogoče 2×300km? Korak za korakom, lepo počasi…